V petek so iz našega najstarejšega mesta Ptuj pripotovali kurenti naravnost pred Škrateljnovo hišo. Tam so jih poleg županje pričakali člani ostalih organizacij in društev, katere delujejo v občini Divača, ter naši učenci. Kurenti so naše tradicionalne pustne maske, katere so se skozi zadnja desetletja tudi precej spreminjala. S poskakovanjem in zvonjenjem odganjajo zimo in zlo, ter kličejo pomlad in dobro letino. Kurenti so imeli na sebi ovčjo kožo, okrog pasu pripetih več zvoncev, na glavi pa masko z dolgim rdečim jezikom, ter rogovi, okrašeni s pisanimi trakovi, perjem in rožami. Na nogah pa so kurenti imeli živo rdeče gamaše. Učenci so jih z zanimanjem občudovali, se z njimi veselili, ter si od blizu ogledovali kostume in maske. Kurenti so zaplesali tudi z našimi učiteljicami, ter z njihovim truščem pregnali za nekaj trenutkov meglo iz Divače. 

Besedilo in fotografije: Anamarija Meglič

 

O tem, kaj za nas pomeni kultura, najpogosteje razmišljamo ob slovenskem kulturnem prazniku. V petek, 3. 2. 2023, smo se te teme dotaknili tudi učenci in učitelji centralne šole v Divači. Učenci so s svojimi nastopi dokazali, da kultura ni mrtva in ni ne nekaj, na kar se spomnimo le na kulturni praznik, saj so razprostrli pisano paleto različnih vrst umetnosti, s katerimi se ukvarjajo v šoli ali v svojem prostem času.

V čast našemu največjemu pesniku so mali in veliki deklamirali svoje najljubše pesmi, otroški in mladinski pevski zbor sta zbrane očarala s svojim petjem. Prisluhnili smo tudi harmoniki, ki je nepogrešljiv del slovenske glasbene kulture. Učenke izbirnega predmeta ples pa so nam približale še en del umetnosti, in sicer tisti, pri katerem posameznik z govorico telesa izraža svoje občutke. In po odzivih nastopajočih in gledalcev na ta dan prevladovali dobri občutki.

Učenci so v preteklih tednih pri pouku spoznali humorno prozo mladinskega pisatelja Primoža Suhadolčana. Učencem smo Suhadolčanovo humoristično in akcijsko komiko približali z ogledom gledališke predstave Živalske novice.  Vse učence od 1. do 5. razreda centralne šole ter podružnic Vreme in Senožeče, smo popeljali v mestno gledališče v Novo Gorico, na ogled predstave Živalske novice. V slednji so igralci pod taktirko režiserke Ajde Valcl, uspešno in predvsem komično uprizorili pet njegovih komedij in sicer; Dolgčas okužil muhe,Trave ni, krave znorele, Vojna za travo, Raca spet padla z neba in Lepo je biti papagaj. Predstava je bila razigrana, nepredvidljiva, barvita, polna komičnih pripetljajev, o katerih so se učenci ob povratku v šolo veselo pogovarjali in se še naslednji dan med poukom smejali prisrčno humornim dejanjem na odru.

Tudi letos smo na podružnični šoli Vreme obeležili Teden pisanja z roko, s katerim se ozavešča pomen ohranjanja pisanja z roko. Organizira ga Društvo Radi pišemo z roko skupaj z Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport ter Zavodom Republike Slovenije za šolstvo. Tema letošnjega tedna je bila »Mislim tiho, pišem počasi.«.

»Počasi, lepo počasi pisalo po papirju drsi, nam črke ustvarja in misli umiri.«

Pisanje z roko ni le uporaba pisala, je pomembna spretnost – ne glede na to, kakšna je pisava posameznika, kajti pri pisanju z roko naši možgani delujejo bolj kompleksno, kot pri pisanju z računalnikom. Informacije zapisane z roko se zadržijo v spominu dlje časa. Hkrati pa je pisanje z roko bolj osebno in izraz individualnosti, kot piše Marijana Jazbec:

“Pisava vsakega človeka je neponovljiva in ponosni moramo biti na to, da nima nihče drug take pisave, kot jo imamo mi. Da je res nekaj izvirnega. Take stvari je pač treba negovati.”

Učenci naše šole tako v šoli kot tudi v svojem prostem času kar veliko in radi pišejo z roko. Ko smo se začeli pogovarjati o letošnji temi tedna pisanja z roko smo prišli do ugotovitve, da nas večina piše z roko »počasi, lepo«, kadar zapišemo kakšno lepo misel, željo in kadar pišemo voščilnice, ipd. svojim najdražjim.

V duhu letošnje teme so tako nastali različni zapisi z roko, kot: pisma Miklavžu, učiteljici podaljšanega bivanja sva za adventni koledar svak dan zapisali novo sporočilo za učence, novoletna voščila, pozitivne misli o družini, zdravju, sreči,…

Učenci tretjega razreda so pri pouku angleščine izdelali igro »A board game«, ki vsebuje navodila za igro zapisana z roko in pisali so novice pri pouku slovenščine. Skupaj smo si ogledali tudi podpise slavnih osebnosti in se nato še sami podpisali. Opazovali smo tudi, kako se naša pisava razlikuje, kadar hitimo in kadar smo umirjeni ter glede na naše razpoloženje. Na koncu so učenci ugotovili, da imajo vsi svoj unikaten slog pisave, ki je nekaj edinstvenega.

Nekater od nastalih izdelkov smo tudi razstavili na šolskem hodniku.

V času digitalne dobe se nekateri bojijo za obstoj rokopisa, toda osebno menim, da je bojazen odveč. Še vedno obstaja veliko takih, ki svoje misli, domišljijo prelijejo na list papirja z lastno pisavo. V letošnjem šolskem letu imamo na šoli kar dve »nadobudni pisateljici«. Prvošolki Iza Volk in Lana Prunk pišeta svoje zgodbe, rime,…

Vsaka od njiju je za teden pisanja z roko pripravila svojo:

– Iza Volk: slikanico »Vesela srna« in pesem v rimah »LAK«,
– Lana Prunk: zgodbo »Šola čarovnij«.

Tudi ravnateljica šole, Damijana Gustinčič, je z nami delila svoj rokopis. Za učence je zapisala misel in željo – s hitro in počasno pisavo. Ali uspete ugotoviti, katera je katera?

Pravtako se je tednu pisanja z roko pridružila še pomočnica ravnateljice Barbara Skalec Volk ter nam svoja razmišljanja o tem »Iz kje izhaja svinčnik« prelila na papir.

In za konec še moj rokopis:

V nedeljo, 23. 1. 2023 je planinsko društvo Sežana organiziralo pohod za šolsko mladino po Poti vodnih zakladov- “V deželi Brkonje Čeljustnika”. Pohoda se je udeležilo več kot 30 pohodnikov, med njimi so bili učenci iz osnovnih šol Divača, podružnične šole Vreme, osnovne šole Dutovlje ter podružnice Tomaj s starši, spremljale pa so jih mentorice Tamara Franetič, Monika Ščuka in Doroteja Kavčič, ki je tudi predsednica Planinskega društva Sežana.

Ob 8:30 smo se pohodniki zbrali v vasi Famlje, od koder smo krenili po krožni poti po Poti vodnih zakladov, Famlje-Škocjan-Matavun, s povratkom v Famlje.

Med hojo smo imeli nekaj postankov, ki smo jih izkoristili za spoznavanje naravne in kulturne dediščine naših prednikov. Ogledali smo si kale in štirne ter spoznali, zakaj so jih naši predniki  zgradili. Pri gradu Školj smo imeli daljši postanek, kjer smo iskali skriti zaklad ter poslušali pravljico o Brkonji Čeljustniku. Nato smo se spustili v sotesko reke Reke, kjer nam je vodnica Mirjam Frankovič Franetič pojasnila, kako močno je moral “hudič” poganjati kočijo- Šembiljo, da je izdolbla mogočno sotesko ter brezno Okroglica v Škocjanu. Okrog 11:00 smo prispeli do gostišča Ambrožič v parku Škocijanske jame, kjer smo se okrepčali. Od tod je sledil povratek proti Famljam. Pred prihodom na cijl je vodnica otrokom zastavila dve nagradni vprašanji, vezani na zgodbe, ki so jih poslušali med hojo. Otroci so bili na kvizu zelo uspešni! Na koncu nas je pozdravilo še sonce in polni novih vtisov smo se pohodniki odpravili proti domu.

Nestrpno že čakamo naslednji pohod.

Lep planinski pozdrav!