Pri predmetu SPH so sedmošolci sodelovali v projekt Kuhnapato, kjer je glavni poudarek spoznavanje
kulinarične tradicije svojega kraja. Najprej so se naučili kuhati joto, ki je avtohtona primorska jed,
globoko ukoreninjena v kraška tla. Jota je odražala preprosto, kmečko življenje, kjer so uporabljene
preproste, lokalno pridelane sestavine: krompir, kislo zelje/repa in fižol. Jed se je zaradi preprostosti
ohranila skozi zgodovino in učenci so videli, da priprava ni tako zahtevna. Še posebno pa jim je teknila
tudi zato, ker so ji dodali klobaso. Da so ji vdahnili malo sodobnosti in drugačnosti, so zraven
pripravili še ploščati kruh.

Na Krasu, v času decembrskega božičnega obdobja, je bogata zgodovina jedi odražala lokalno
tradicijo. Na božično vilijo se je na našem območju nekoč postreglo s stokvižem (bakala) z mlinci,
vrzote (ohrovt) in okisan fižol. Gospodinje so spekle bel in maslen kruh, tudi potica ni manjkala.
Sestavine za jedi so odražale trdo delo in lokalno pridelavo, saj so pšenico, vrzote in fižol pridelali na
lastni njivi ali vrtu. Mlince so gospodinje spretno zamesile z rokami in jih spekle v pečici. Te so
običajno pripravili že nekaj dni prej. Stokviš (bakala) iz polenovke, ki so ga pred kuhanjem namakali
dva do tri dni, pa so imeli radi, saj se drugega mesa na predbožični večer ni smelo jesti, ker je bil post.

V goste so zato povabili učiteljico Danilo Grželj, ki je s skupino otrok pripravljala stoviš (bakala), tako
kot so to jed včasih pripravljali njeni predniki. Povabili so tudi gospo Bernardo Dubrovič, ki je prava
mojstrica v pripravi mlincev. V goste je prišla tudi gospa Anka Peljhan, ki je kot predstavnica projekta
Kuhanpato, opazovala skrbne kuharje in njihove kuharske spretnosti. Ko so bile jedi pripravljene, so v
večnamenskem prostoru praznično pripravili mizo in na pokušino povabili tudi druge delavce šole.
Zraven jedi so postregli še domač jabolčni sok s cimetovo vodo. Ta napitek je poskrbel za dobro
razgradnjo maščob in za prebavo. Bilo je slastno.

Petra Fabjan

Začetek jeseni v Sloveniji prinaša okusno tradicijo – obeležitev Tradicionalnega slovenskega zajtrka, ki že trinajsto leto združuje otroke in odrasle v slavljenju sladkega in okusnega doživetja. Vsak tretji petek v novembru naša šola postane prizorišče okusnega zajtrka in pomembnih spoznanj o zdravi prehrani.

Letošnji slogan »Kruh za zajtrk – super dan!« nas vabi k slavju zdravja in energije, ki ju prinaša dober zajtrk. Zajtrki so ključni za zagon našega dneva, saj nam zagotavljajo potrebno gorivo za premagovanje izzivov. Pomembno pa je tudi, da pri tem izbiramo lokalno in sezonsko hrano in tako podpiramo naše okolje ter prispevamo k ohranjanju naravne raznolikosti in tradicije.

Srce slovenskega zajtrka skriva darove – med, maslo, jabolko, kruh in mleko. Med s svojo zlatorjavo barvo nam ne le sladi življenja, temveč prinaša tudi številne zdravstvene koristi. Čebele, skrbne vrtnarke naše narave, nas navdušujejo in naša odgovornost je, da ozaveščamo, kako so pomembne.

Učence prvega triletja je zato obiskala čebelarka Petra Gombač, ki je s svojo strastjo predstavila čar čebelarskega sveta. Čebelji panji Čebelarstva Gombač se nahajajo na območju parka Škocjanske jame, med pa pridelujejo v Naklem, kjer so doma. Gospa Petra je otrokom razložila pomen čebel, jim pokazala pripomočke, ki se jih uporablja pri čebelarstvu, in razložila, kako med sploh nastane. S seboj je prinesla tudi dišeče medenjake, ki jih je spekla sama.

Vsak grižljaj današnjega zajtrka je poziv k zdravju, okoljski odgovornosti in spoštovanju naravnih darov.