Telefon: +386 5 7318 800
 

BOGOMIR MAGAJNA

 13. januarja 1904 – 27. marec 1963

Danes, 13. januarja 2021, se spominjamo rojstnega dneva dr. Bogomirja Magajne, po katerem se imenuje naša šola. Spodaj so zbrana pričevanja nekaterih njegovih prijateljev, ki kažejo na veliko srce in neizmerni človeški posluh za sočloveka, s katerim je bil pisatelj in zdravnik tako bogato obdarjen.

Dva zapisa sta bila objavljena tudi v Primorskem dnevniku (P. A. Ogarev). Oba kažeta na pisateljevo protifašistično naravnanost in bogastvo pisane literarne dediščine.

Mirko je bil rojen januarja 1904, jaz pa decembra leta 1903. Skupaj sva hodila v šolo 4 leta. Bil je priden učenec, rad je bral. Včasih se je na paši umaknil od nas, tudi na drevo je splezal, da je tam lahko v miru bral. Pri Ošterijevih so imeli gostilno, kupovali so knjige in Mirko jih je rad posojal tudi meni. (Franc Drečkov , Gornje Vreme)

Krave sva pasla skupaj. Pri Magajnovih so bili premožnejši od drugih. On je imel bel kruh na paši, jaz pa črnega. In sva zamenjala. (Dreja Cerkvenik, Dolnje Vreme)

Njegova študentska leta so bila težka. Povedal mi je, kako je trpel, ko je v mrzli kleti študiral. Zato je kasneje, ko se je v Ljubljani zaposlil, pomagal študentom. Mnogim vaščanom je odprl pot do študija. (Franc Drečkov , Gornje Vreme)

Graničarje so ljudje po vsej Primorski brali z nevsakdanjim zanimanjem. To je bilo v tistih hudih letih, ko je fažizem na Primorsko poveznil svoj koš starorimske imperialne kulture – nam odzemal pravico do govora v materinem jeziku. Še prej nas je oropal vseh knjig in časopisov. Magajnovi Graničarji so tako – v ilegali – razsvetljevali temo, s katero  nas je bil obdal fašizem. (P.A. Ogarev, Primorski dnevnik 1963)

Ob srečanju Magajne s takratnim načelnikom propagandnega oddelka Glavnega štaba NOV in PO Slovenije, z majorjem Antejem Novakom, se je rodila zamisel ustanoviti iz borcev invalidov pevski zbor.

Petje! Seveda, kdo bi naj vedel bolje od Magajne – navdušenega pevca in dobrega psihiatra – kaj pomeni petje za okrevajočega ranjenca. (Vanda Škodnik, Od invalidskega do partizanskega pevskega zbora)

Ja zelo rad je bil naš Mirko doma. Toda ko se dopust bližal koncu, se mu je že stožilo po njegovih bolnikih. Pogrešal jih je, skrbelo ga je zanje.

Rad je prišel v Vreme in rad se je vrnil v Ljubljano. Sanjaril pa je o tem, da bo nekoč za vedno ostal doma. (sestra Pavla)

Kadar je bil v svojem rojstnem kraju, je v pogovoru z Vremci pogosto rekel:« Dosti sem prepotoval, dosti sem videl, a Vremska dolina je najlepša.« Lepo ga je bilo slišati, ko je po vremsko povedal:

»Kaku je leti pr ns lepu!« 

(Anton Planinc, Dolnje Vreme)

Na njivi slovenske književnosti na Primorskem je Bogomir Magajna zaoral globoke brazde. Iz petnajstih brazd je zraslo in zacvetelo – petnajst knjig.

(P. A. Ogarev, Primorski dnevnik)

(Skupno 155 obiskov, današnjih obiskov 1)
 
 
 

Deli